• 1890 - 1914

Nogometna igra je v Slovenijo prišla z Dunaja, ki je bilo takrat glavno mesto avstro-ogrske monarhije, kamor smo po državni ureditvi spadali tudi Slovenci, in iz Prage, s katero smo bili Slovenci zelo dobro kulturno povezani. Dunaj se je že od začetka 20. stoletja razvijal v močno evropsko nogometno središče. Zelo dobro nogometni razviti sta bili tudi Praga in Budimpešta, vendar je Dunaj zaradi svojega političnega položaja tudi v nogometu ohranil značaj središča, iz katerega se je nogomet širil v bližnja in oddaljenejša avstrijska deželna središča in mesta. Pot k mladini je nogometu po organizacijski strani utirala tudi tedanja avstrijska oblast, ki je leta 1890 uvedla poleg šolske telovadbe še t.i. igralne popoldneve.

Tako že kmalu po letu 1900 lahko beremo v letnih poročilih srednjih šol na Slovenskem, da so dijaki med drugim zelo radi igrali mejni ali nemški nogomet. Ob tej priložnosti se pri nas prvič pojavi beseda 'football', žal pa se podrobnejši opisi omenjenih iger niso ohranili. V letnem poročilu kranjske osnovne šole iz leta 1869 se priporoča uvedba telovadbe in še posebej igra z žogo - 'žogobitva', vendar podrobnejši opis igre ni naveden. Kasneje začenjajo letna poročila srednjih šol omenjati angleški nogomet, ki je na slovenskih šolskih igriščih zavladal zelo hitro ter postal najpriljubljenejši šport med slovenskimi dijaki. Prvič omenja 'angleški' nogomet leta 1906 letno poročilo gimnazije v Mariboru, kasneje pa tudi poročila gimnazij in realk v Ljubljani, Gorici, Celju, Idriji, Trstu, Novem mestu, Kranju, na Ptuju in v Celovcu ter Beljaku. Nogomet se je razširil v takem obsegu, da so npr. igrali v Ljubljani dijaki obeh slovenskih gimnazij že leta 1908 vsako popoldne v tednu kar po štiri ure in v dveh skupinah, ki so se morale menjavati vsako uro. Igralne popoldneve so nadzirali profesorji, ki so se tudi sicer zanimali za nogomet. V Mariboru so igrali gimnazijci v glavnem na Teznem, v Celju na travniku na Glaziji, v Ljubljani pa v glavnem na majhnem trikotniku v neposredni bližini zdajšnjega letnega telovadišča v Tivoliju.

Tehnika igranja je bila sila enostavna: streljali so samo s "špičko", igrali pa po "horuk" sistemu. Igrišča niso povsem ustrezala pravilom igre, tako da je npr. v Ljubljani namesto 22 igralcev na igrišču igralo le dvanajst ali štirinajst igralcev. Prve prave nogometne čevlje in pravo usnjeno nogometno žogo je leta 1909 v Ljubljano iz Prage prinesel Stanko Bloudek, ki je bil vnet pristaš nogometne igre in tudi sam nogometaš SK Ilirije v njenih začetkih.

Stanko Bloudek (1890 - 1959)

Srednješolski nogomet si je hitro poiskal pot izven šolskih okvirov. Tako so nastali prvi nogometni klubi, v katerih so se poleg dijakov zbirali tudi drugi mladi ljudje. Klubi so imeli imena kar po predelih, kjer so igralci stanovali. V Ljubljani so hitro postali znani Šentpetrčani, Prulčani, Šiškarji, podobno pa je bilo tudi v drugih mestih.

Leta 1910 so v Ljubljani dijaki vseh slovenskih srednjih šol ustanovili svoj dijaški nogometni klub Hermes. Dijaški klub Hermes je bil povsem slovenski in je v takratnem občutljivem obdobju slonel tudi na narodni zavesti. Klub so upravljali dijaki sami in so tako morali skrbeti za opremo, igrišče, organizacijo tekem in vse drugo, kar je potrebno za življenje kluba. Policijskega dovoljenja za obstoj Hermes ni imel, ker je veljal za dijaški klub, vendar pa je moral za vsako javno tekmo zaprositi za policijsko privolitev.

9. maja 1911 je bil v gostilni Roža v Židovski ulici ustanovljen prvi Slovenski Football klub Ilirija. Glavni pobudniki in ustanovitelji so bili publicist in pisatelj dr. Ivan Lah, trgovec Rohrmann, bančna uradnika Dev in Est ter Kandare, Mencinger, Jurman, Berce in Cerk. Za prvega predsednika Ilirije, katera je imela izrazito slovensko nacionalno obeležje, je bil izvoljen Albin Kandare. Ilirijani so si svoje prvo igrišče uredili na neravnem travniku ob Tivoliju (kjer sedaj stoji pivovarna Union), že po dveh letih pa so se preselili na tivolski trikotnik, kjer je danes letno telovadišče.

Že prvo srečanje z "dijaškim" Hermesom je Iliriji 1. januarja 1912 prineslo dvoštevilčen poraz (18:0). Kaj hitro so uvideli, da bo za uspešno tekmovanje z drugimi, zlasti avstrijskimi, nemškimi in hrvaškimi klubi, potrebno nekaj ukreniti. Rešitev so našli prav v Hermesu, kjer so dijaki imeli nenehne težave s pomanjkanjem denarja in s policijsko oblastjo. Ilirijani so najprej začeli vabiti posamezne igralce kot goste na tekmah, počasi pa je za Ilirijo začelo nastopati kar kompletno Hermesovo moštvo, ki pa je poudarjalo, da je še vedno Hermes in ne Ilirija. Proces združevanja obeh klubov je potekal počasi in se je zaključil leta 1913.

Dijaški nogometni klub Hermes iz Ljubljane - 1910

Zaradi bojkota avstrijskih klubov iz Gradca in Celovca, je Ilirija odigravala prijateljske tekme le s hrvaškimi moštvi (Gradjanski, HAŠK, Concordia), doma pa je imela dolgo časa svojega edinega tekmeca v svojem drugem (rezervnem) moštvu. Leta 1913 se je pojavil klub Vzajemnost, ki pa je že po prvi tekmi z Ilirijo razpadel. Leta 1914 je omenjen SK Olimpija, ki je odigral skupaj z nekaterimi igralci Slovana (ustanovljen 1913) tekmo z Ilirijo.

Pomemben mejnik pa pomeni obisk praške Slavije leta 1913 v Ljubljani. Ilirijani so tekmo 5. avgusta 1913 sicer izgubili z 0:10, zato pa so prvič videli, kako se igra pravi nogomet.

Po tekmi Ilirija - Slavija Praga leta 1913 v Ljubljani (0:10)

Spoznali so, da je za uspehe potrebno sistematično trenirati. Pražani so Iliriji posredovali tudi njenega prvega trenerja Jirkovskega, ki je po gostovanju Slavije, s katero je prispel kot igralec, ostal v Ljubljani. Najboljši in najpopularnejši nogometaši Ilirije tistega časa so bili Ernest Turk, Stanko Pelan, Stanko Tavčar in Oto Oman.

Stanko Tavčar

Ob začetku I. svetovne vojne sta pri nas delovala le dva slovenska kluba: Ilirija in Slovan. Nogometno dogajanje je v času I. svetovne vojne zamrlo in je oživelo šele po koncu vojne oz. po mnogih političnih in družbenih spremembah na našem področju (razpad avstro-ogrske monarhije).

• 1919 - 1941

Spomladi leta 1919 je najprej obnovila svoje delovanje Ilirija, malo kasneje pa ji je v Ljubljani sledil še Slovan. Drugo nogometno središče je nastalo v Mariboru, kjer so poleg nemškega SV Rapida delovala še Hertha in Rote Elf, v Celju pa so se nogometaši združevali pri Athletik SK (krajše Atletiki). V vseh teh središčih pa so naglo začeli rasti novi klubi: Šparta, Svoboda, Jadran in Primorje v Ljubljani, Olimp v Celju, Amater v Trbovljah ter 1. SSK Maribor.

Nogometaši Ilirije, prvi slovenski prvaki leta 1920. Na posnetku je četrti z leve Stanko Tavčar, ki je nastopil v prvi tekmi jugoslovanske reprezentance na olimpijadi v Antwerpnu proti ekipi Češkoslovaške.

Leta 1920 so Primorci, ki so morali zapustiti kraje, ki jih je okupirala Italija, v Ljubljani ustanovili ASK Primorje, ki je v kasnejšem obdobju predstavljal resnega tekmeca ljubljanski Iliriji.

Moštvo ASK Primorja po zmagi nad Ilirijo leta 1929, ki mu je odprla pot do naslova slovenskega prvaka

Ljubljanska radijska postaja je leta 1929 prvič prenašala potek prvenstvene tekme med večnima tekmecema SK Ilirijo in ASK Primorjem. Reporter Mirko Pevalek je ob več tisoč glavi množici svoje delo opravljal kar s strehe tribune na igrišču Ilirije.

Prizor s tekme SK Ilirija - ASK Primorje, radijski reporter je bil Mirko Pevalek - 1929

V naslednjem obdobju sta oba kluba imela velike finančne težave, kar je leta 1935 na pobudo ljubljanskega župana Jarota Adlešiča privedlo do združitve in ustanovitve novega kluba SK Ljubljana. Do leta 1936 je bil najuspešnejši klub v slovenskem prvenstvu ljubljanska Ilirija, poleg nje pa sta bila zelo uspešna tudi ljubljansko Primorje in Maribor.

Po letu 1936 je potrebno upoštevati, da je SK Ljubljana kot najmočnejši slovenski klub sodeloval v zveznem ligaškem tekmovanju in zato ni tekmoval v slovenskem prvenstvu. SK Ljubljana je bil v veliki meri slovenski reprezentativni klub, saj so zanj nastopali najboljši slovenski nogometaši (tudi iz Maribora in Celja). SK Ljubljana je deloval do začetka druge svetovne vojne, ko je v Ljubljani zavladal popolni športni molk.

Centralni stadion - 1939

Slovenski prvaki v letih 1920 - 1941 so bili tile: 1920 SK Ilirija, 1920/21 SK Ilirija, 1921/22 SK Ilirija, 1922/23 SK Ilirija, 1923/24 SK Ilirija, 1924/25 SK Ilirija, 1925/26 SK Ilirija, 1926/27 SK Ilirija, 1927/28 ASK Primorje, 1928/29 ASK Primorje, 1929/30 SK Ilirija, 1930/31 1. SSK Maribor, 1931/32 SK Ilirija, 1932/33 1. SSK Maribor, 1933/34 SK Ilirija, 1934/35 SK Ilirija, 1935/36 SK Ljubljana, 1936/37 SK Železničar Maribor, 1937/38 Čakovečki SK, 1938/39 1. SSK Maribor, 1939/40 SK Železničar Maribor in 1940/41 SK Ljubljana.

• 1945 - 1984

Leta 1945 se preživeli nogometaši SK Ljubljane kot reprezentanca Slovenije udeležijo prvega povojnega prvenstva nekdanje Jugoslavije. Konec tega leta se ti igralci pridružijo združitvi ŠD Tabor in ŠD Udarnik in ustanovijo predhodnico današnjega kluba – to je NK Enotnost. Tri leta kasneje se klub preimenuje v NK Odred in se leta 1953 prvič uvrsti v prvo zvezno nogometno ligo, v kateri pa igra le eno sezono. Enajsterica, ki je 19.7.1953 odigrala odločilno tekmo kvalifikacij v Banja Luki, je bila: Bencik, Fajon, Piskar, Žumbar, Lesjak, Osrečki, Belcer, Toplak, Brezar, Hočevar, Hacler. Prvo tekmo v 1. ZNL je Odred odigral 31.8.1953 z osiješkim Proleterjem. Za Bežigradom je bil rezultat 2:2. Glavni igralci Odreda so bili v tistih časih: Lesjak, Toplak (najboljši strelec), Belcer, Životić, Žumbar, Pelicon, brata Bencik, Berginc, Hacler, Hočevar, Arsić, Palatinus in drugi.

Igralci Odreda, ki so si priborili vstop v državno ligo - 1953

Leta 1961 se klub najprej preimenuje v NK Triglav. Po polovici sezone se klub na pobudo direktorja pošte Gerbca preimenuje v Akademski nogometni klub Olimpija. Barva kluba je bila črno-bela. Najzanimivejše tekme v drugoligaški konkurenci so bili republiški derbiji z Mariborom; na tekmi za Bežigradom 6. aprila 1964 so prodali kar 19.994 vstopnic, kar je rekord, ki bo na slovenskih štadionih najbrž ostal za vse čase. Olimpija se v naslednji sezoni 1964/65 vnovič uvrsti v prvo zvezno ligo. Žabjek, Djorlev, Jovičević, Kokot, Šoškić, Srbu, Frančeškin, Zagorc, Veselica, Kapidžić in Corn so igralci, ki si pred 15.000 gledalci na tekmi z banjaluškim Borcem priigrajo napredovanje v ligo, v kateri je potem klub ostal celih 19 let.

Olimpija (v črno-belih dresih) je pred nabito polnimi tribunami premagala Partizan - 19.6.1968. (Foto: Edi Šelhaus)

Leta 1970 se je Olimpija uvrstila v finale pokala, kjer je v skupnem seštevku izgubila s Crveno zvezdo z 2:2 in 0:1 po podaljških (gol v Beogradu je dal Dragan Džajić v 120. minuti podaljška!), vseeno pa si je priigrala vstopnico za Pokal pokalnih zmagovalcev.

Pred prvo finalno tekmo za pokal Jugoslavije med moštvoma ljubljanske Olimpije in beograjske Crvene zvezde, 19. maja 1970 na Centralnem štadionu za Bežigradom.

V polfinalih jugoslovanskega pokala je Olimpija igrala leta 1972 (0:2 s Hajdukom) in 1982 (0:3 s Crveno zvezdo). Pred tem je že dvakrat igrala v Pokalu velesejemskih mest, predhodniku Pokala UEFA.

Uvrstitve po sezonah so bile naslednje: 1966: 8. mesto, 1967: 14. mesto, 1968: 11. mesto, 1969: 12. mesto, 1970: 16. mesto, 1971: 7. mesto, 1972: 9. mesto, 1973: 16. mesto, 1974: 10. mesto, 1975: 12. mesto, 1976: 14. mesto, 1977: 12. mesto, 1978: 10. mesto, 1979: 16. mesto, 1980: 15. mesto, 1981: 12. mesto, 1982: 9. mesto, 1983: 7. mesto, 1984: 17. mesto (izpad iz lige).

• 1984 - 1991

Izpad iz prve lige leta 1984 je pomenil pravi "razpad sistema", saj so sezono kasneje nogometaši Olimpije izpadli tudi iz druge lige in v sezoni 1985/86 porazno začeli v slovenski ligi. Toda med sezono se je stanje vendarle stabiliziralo, Olimpija je končala prvenstvo kot tretja in se naslednje leto v velikem slogu, z 20 zmagami, 6 remiji in brez poraza ob gol razliki 64:4, vrnila v 2. zvezno nogometno ligo - zahod. V njej se je uvrstila sredi lestvice, zato bi ob uspehu Kopra v kvalifikacijah za popolnitev novoustanovljene enotne 2. lige morala drugoligaško konkurenco spet zapustiti. Toda Kopru ni uspelo in Olimpija je ostala drugoligaš.

Trening nogometašev Olimpije v "Jami" - 5.1.1985. (Foto: Dragan Arrigler)

V prvi sezoni enotne druge lige 1989/90 je presenetljivo osvojila prvenstvo ter se vrnila v prvo ligo. Glavni igralci so bili Pate, brata Vrabac, Ubavič, Ameršek, Židan, Perica, Novak, Mohor, Englaro, Podgajski in Tešić. Ta sezona je mejnik tudi zato, ker se 4.9.1988 na tekmi z vinkovškim Dinamom na tribunah pojavijo zametki navijaške skupine Green Dragons, kar pomeni začetek organiziranega navijanja na nogometnih tekmah v Ljubljani.

Znak Green Dragons	Šal Green Dragons

Vrnitev v prvo ligo je pomenila pravo nogometno evforijo v Sloveniji, ki je dosegla vrhunec 11.11.1989 na znameniti tekmi s Crveno zvezdo, ko so politične strasti v Jugoslaviji že kipele. Olimpija je takrat zmagala po enajstmetrovkah, sezono, v kateri je za igro požela mnogo pohval, pa zaključila na osmem mestu.

Igralci Olimpije - 1989. Stojijo: Pisanjuk, Ameršek, Mohor, Podgajski, Ubavič, Da. Vrabac, Perica, Irgolič, Granov. Čepijo: Englaro, Židan, Di. Vrabac, Gliha, Novak, Pate.

Naslednja in obenem zadnja jugoslovanska sezona Olimpije je bila mnogo manj spektakularna. Olimpija je izgubila več najatraktivnejših igralcev, politična situacija je bila že zelo negotova in na tribunah se je v povprečju zbralo le nekaj več kot 3.000 gledalcev na tekmo. Olimpija tisto leto konča na 14. mestu, zadnjo »jugoslovansko« tekmo pa odigra 17.6. proti zagrebškemu Dinamu.

• 1991 - 2004

Leto 1991 pomeni prelomnico v delovanju NK Olimpija. V času pred osamosvojitvijo Slovenije nihče ni znal z gotovostjo povedati, kakšna bo prihodnost najboljših slovenskih ekip v moštvenih igrah. Vsi košarkarski klubi so se denimo vnaprej dogovorili, da bodo ne glede na politično situacijo ohranili skupno ligo; dogovor je zaradi vojne splaval po vodi. V nogometu je bilo drugače: hrvaški zvezni ligaši so se odločili zapustiti zvezno ligo, ne pa tudi Olimpija. Ljubljanski klub bi moral v prvem krogu na gostovanje k Partizanu, a ker se je situacija na Hrvaškem iz dneva v dan bližala totalni vojni, so se nazadnje "pet pred dvanajsto", 12. avgusta 1991, pri Olimpiji odločili, da "za eno leto zamrznejo svoj prvoligaški status" in se pridružijo novoustanovljeni slovenski ligi.

Ta je združevala klube, ki so sezono prej igrali na najrazličnejših ravneh - od prve zvezne do območne (pete) lige. Vseeno pa so se kmalu potrdile napovedi, da slovenska liga ne bo nezanimiva: Olimpija je na primer v sedmem krogu doživela prvi poraz z ekipo Živila Naklo in z osmimi točkami zasedala le sedmo mesto. Naklanci so leto prej igrali v republiški, torej četrti, ligi. Številni regionalni derbiji in dejstvo, da je v ligi imela ekipo skoraj vsaka druga občina, so naredili tekmovanje bolj odmevno, kot je kazalo pred sezono. A Olimpija je zabeležila hud padec gledanosti: klub, ki je imel še v sezoni 1989/90 kar 125.000 gledalcev (7.380 na tekmo), je v sezoni 1991/92 gledalo le 21.500 ljudi ali 1.075 na tekmo, če pa odštejemo derbi z Mariborom, je bil povprečen obisk le 660 gledalcev.

Prvo prvenstveno zimo v samostojni Sloveniji je Olimpija preživela na drugem mestu, s tremi točkami zaostanka za Mariborom. Sledila je sanjska pomlad in po enajstih zaporednih zmagah je 6. maja prišel verjetno odločilni trenutek prvenstva, tekma z Mariborom. V zelo kvalitetni tekmi pred po nekaterih podatkih 7.000, po drugih pa kar 9.000 (do danes rekord Bežigrada na domačih tekmah po osamosvojitvi) gledalci je Olimpija zmagala z 2:0, se utrdila na prvem mestu in 21. junija 1992 dvignila pokal za prvega slovenskega državnega prvaka v zgodovini. Moštvo, ki je igralo to zadnjo tekmo z Izolo, je bilo naslednje: Pejković, Englaro, Hudarin, Djuranovič, Perica, Vrabac, Čirič, Milinovič, Šeparović, Valentinčič, Čeh, Protega, Topić, s trenerjem Lučjom Pertičem. Nagrada za prvi naslov je prišla jeseni na dveh tekmah z italijanskim Milanom v okviru takratnega pokala prvakov.

Naslednje tri sezone je Olimpija prevladovala v slovenskem državnem prvenstvu in osvojila še tri naslove - vse razmeroma gladko, a ne brez težav. Odmeven evropski uspeh je bila zmaga nad Levskim iz Sofije v sezoni 1994/95 v pokalu UEFA; Bolgarija je bila tisto leto na svetovnem prvenstvu namreč četrta, pri Levskem pa je igralo kar sedem reprezentantov.

V sezoni 1995/96 je Olimpija prvič priznala premoč v Sloveniji drugemu klubu. Liga je bila v tej sezoni zmanjšana na deset ekip, ljubljanska pa je začela zelo slabo. Po 14 krogih je bila denimo šele sedma, prezimila pa je z 12 točkami zaostanka za vodilno Gorico. Boljše nadaljevanje ni pomagalo: spomladi je Olimpija sicer nabrala devet točk več od Gorice, a naslov je vendarle prvič zapustil Ljubljano. Vseeno je Olimpija zmagala v slovenskem pokalu in si priigrala uvrstitev v pokal pokalnih zmagovalcev, v katerem ji je naslednjo sezono uspel zgodovinski uspeh: kot prva slovenska ekipa se je v kakem evropskem pokalu po zmagah nad Levskim in Arhusom prebila med 16 najboljših. Ta uspeh je ostal nekako prezrt po zaslugi hude krize v državnem prvenstvu. Dva kroga pred koncem prvenstva 1996/97 je bila Olimpija na primer šele osma med desetimi ekipami, nato pa se je z dvema zmagama do konca le prebila na "znosno" peto mesto.

Tudi v naslednjih treh sezonah je bila Olimpija le povprečna slovenska ekipa; zasedla je še eno peto, pa šesto in sedmo mesto. V sezoni 1999/2000 je zmagala v slovenskem pokalnem tekmovanju, kar je bila prva lovorika po štirih letih. Poleti 2000 je na čelo Olimpije znova prišel Bojan Prašnikar, najuspešnejši slovenski klubski trener, med igralce pa sta se vrnila Sebastjan Cimerotič in Ermin Rakovič, najatraktivnejši napadalni par v zgodovini SNL. Čeprav je dolgo dobro kazalo, so se morali zmaji zadovoljiti samo z drugim mestom, že naslednjo sezono pa so ob novih-starih organizacijskih in finančnih težavah spet zdrknili v povprečje. Spomladi 2002 je prišlo do premika: de facto lastništvo nad klubom je prevzel uspešni poslovnež Jurij Schollmayer. Urejene finančne razmere so privabile najboljšega slovenskega igralca Branka Oblaka v vlogi trenerja, reprezentanta Mladena Rudonjo in Mirana Pavlina ter enega največjih evropskih zvezdnikov Roberta Prosinečkega, toda zaradi nekaterih ne dovolj izdelanih potez se Vega Olimpija ni zavihtela višje od tretjega mesta v prvenstvu, a je vendarle osvojila pokal.

Še pred koncem sezone 2002/2003 je Oblaka po ekspresni odločitvi uprave nasledil še en nekdanji igralec Olimpije, Suad Beširevič ter jo naslednjo sezono (2003/2004) vodil v evropskih preizkušnjah, od katerih sta najbolj odmevali odlični predstavi proti Liverpoolu. Člani so to sezono v prvenstvu končali na drugem mestu, zgolj točko za prvouvrščenim, v pokalu pa so izpadli že v drugem krogu. Isto leto smo si zapomnili še po miškulancah z neobstoječo trenersko licenco glavnega trenerja, povratku Sebastjana Cimerotiča v domači klub ter pojavljanju imena svetega kluba v raznoraznih sodniških sporih proti dolžnikom in upnikom, v katerih pa je klub po pravilu potegnil krajšo. Sponzorji so odhajali eden za drugim, konec sezone se je kljub drugačnim in ponovljenim obljubam poslovil še poslovnež Schollmayer in nad Olimpijo so se znova zgrnili črni oblaki.

• 2004 - 2009

Sledila je najbolj črna sezona v zgodovini kluba - sezona 2004/2005. Skupščina društva, imenovana tudi krizna skupščina, se je po zavlačevanju uprave naposled le zgodila v decembru, toda vsaj konsenzualni začetek z optimizmom, z novimi ljudmi in na novih osnovah je uprava preprečila z novimi obljubami igralcem in javnosti ter včlanjevanjem priložnostnih glasovalcev tik pred zdajci ter si na večurnem zasedanju izborila nov mandat. Mehurček obljub se je razblinil nekaj tednov kasneje: redki morebitni sponzorji niso hoteli sodelovati z istim osebjem, ki je pripeljalo klub v težko stanje, igralci pa so se nato razpršili na vse štiri strani neba. Olimpija je, v prid regularnosti tekmovanja, za nadaljevanje tekmovanje v drugem delu lige, za silo skrpala ekipo z, v drugih okoljih, odpisanimi igralci, se sicer zavoljo dovoljšne točkovne zaloge še iz prvega dela tekmovanja uvrstila v Ligo za prvaka, kjer pa je bila bolj kot ne topovska hrana nasprotnikom.

Poleg neizpolnjenih obljub je uprava naredila še tri stvari: ni oddala vloge za licenciranje, ki bi morebitnim bodočim naslednikom nudila kanček upanja za tekmovanje na nivoju Nogometne zveze Slovenije, prav tako pa ni razpustila društva (tako da je, poleg nikoli ugašene NK SCT Olimpije, obstajala v spisih Upravne enote Ljubljana še NŠD NK Olimpija), poleg vsega tega pa se NŠD NK Olimpija tudi ni prijavila za nobeno tekmovanje in s tem je klub sicer de facto prenehal obstajati, de iure pa se je saga z NŠD NK Olimpija v večjem delu zaključila šele s sklepom Upravne enote Ljubljana o prenehanju društva decembra 2008.

Med to črno sezono, marca 2005, so nekateri starši igralcev in trenerji Olimpije ob pomoči Športne zveze Ljubljana ustanovili nov klub in ga poimenovali NK Bežigrad, klub pa je v resnici skrbel za vse mladinske ekipe Olimpije. Večina igralcev mladih kategorij Olimpije je po koncu sezone 2004/2005 odšla v druge ljubljanske klube in nov klub je za sezono 2005/2006 komajda zbral moštva za tekmovanja v najnižjih ligah (na ravni Medobčinske nogometne zveze Ljubljana), od katerih pa za tekmovanji v konkurenci U-18 in U-16 niti ni mogel zbrati dovolj igralcev. Člansko moštvo so sestavili veterani Olimpije na čelu z Gliho, Ubavičem, Patetom, Podgajskim, Kitičem, Komočarjem in drugimi, ki so se odzvali klicu zelenobelega dresa. Igralska zasedba se je skozi leta nižjih lig nekoliko spreminjala in veterane so postopoma zamenjevali "mlajši" veterani, ob počasnem vključevanju nekaterih mladih igralcev. Poleg zgoraj naštetih imen so se v zeleni dres pozneje med drugim vrnili še Pavlin, Rudonja, Cimerotič, Čeh ...

Obdobje med avgustom 2005 in junijem 2009 je bilo sicer najbolj nenavadno v zgodovini kluba, ki je novo poglavje začel dobesedno z najnižjega možnega nivoja tekmovanja, kar se prej ni zgodilo; celo ob izpadu v republiško ligo leta 1985 je Olimpija igrala "le" v tretji ligi, medtem ko je avgusta 2005 prototip nove Olimpije pričel v 2. ligi medobčinske nogometne zveze Ljubljana oziroma v najnižjem, petem nivoju organiziranega tekmovanja. V letih med 2005 in 2009 smo tako opazovali tri vzporedne procese: prvič, tekmovalni preboj prvega in mladih moštev proti višjim ligam. Drugič, praktično povsem novo formiranje organizacijskega ustroja kluba, infrastrukture in finančne podpore. In tretjič, boj za navijaška srca, med katerimi so bili zlasti v prvih dveh sezonah po začetku z dna nekateri ne le ravnodušni, temveč odkrito nasprotujoče razpoloženi do novega kluba.

Tekmovalni vidik je bil, ob podpori Green Dragonsov in drugih navijačev, razmeroma neproblematičen. Prvo moštvo je v peti ligi sicer vso jesen teklo "mrtvi tek" z NK Ljubljana, ki je prav tako začel z dna, a zmaga v derbiju prvega spomladanskega kroga je pomenila "lažje dihanje", čeprav je formalna potrditev napredovanja prišla šele tri kroge pred koncem prvenstva. Zmaga v četrti ligi je bila najlažja od vseh: že po tekmi z Rudarjem v 5. krogu si je klub priboril veliko prednost pred vsemi zasledovalci in v preostanku sezone so se njegovi privrženci mnogo bolj ukvarjali z dogajanjem "čez kamniško progo", kjer se je pojavil NK Factor pod upravljanjem družbe Olimpija 2006. Decembra 2006 se je NK Bežigrad preimenoval v NK Olimpija Bežigrad. Tako tretjeligaško kot drugoligaško tekmovanje je Olimpija pričela z nekaj slabšimi rezultati, a obakrat še pred koncem jeseni ujela pravi ritem, spomladi pa ga je le še stopnjevala in naslova prvaka sta tudi v teh dveh ligah prišla že več krogov pred koncem prvenstva. Zgodovinski datum je bil 3.5.2009. Na ta dan je zmajem po zmagi nad Zagorjem uspel podvig, v katerega so po razpadu sistema leta 2005 dvomili tudi najbolj goreči privrženci: po najbolj pošteni poti se je nova Olimpija vrnila v prvo slovensko nogometno ligo z zmagami na vseh nivojih tekmovanja.

Olimpija je v letih nižjih lig vselej nastopala tudi v pokalnem tekmovanju. Najbolj odmeven uspeh se je zgodil v sezoni 2007/2008, ko se je po zmagi v gosteh nad Dravo uvrstila v četrtfinale in v njem s kombinacijo veteranov in neizkušenih igralcev dodobra namučila Maribor (1:3).

(Viri: www.nzs.si, avtorji strani, intervjuji ter različne publikacije in arhivski materiali)