Sestava moštva, 2. del: Homogenost igralcev

Piše: Boris

Nadaljujemo cikel kolumen z vsebino spoznavanja in izboljševanja trenažnega procesa na psihološkem področju. Nazadnje smo ta večji sklop začeli s skupnimi značilnostmi igralcev, vmes smo prešli na ekonomijo (in se bomo nanjo že naslednjo kolumno tudi spet vrnili), tokrat pa se posvetimo temi o homogenosti igralcev.

Na prvi pogled se zdi, da je homogenost boljša od nehomogenosti, da so homogene skupine uspešnejše. in da naj si bodo igralci čimbolj podobni - po znanju, temperamentu, intelektu in tako naprej. Je to res? Ne čisto. Vsak posel je sestavljen iz različnih nalog. V nogometu tudi niso vsi igralci branilci, napadalci, vezisti ali golmani. Golman mora ostati miren tudi v najbolj kriznih situacijah, vezni mora imeti dober pregled in veliko igralne inteligence, napadalec mora stalno iskati luknje v nasprotni obrambi. Vsako izmed teh mest zahteva sicer neko splošno mero homogenosti, vendar spet vsako posebej zahteva neko prav posebno znanje ali lastnost. A ne obstajajo samo različne igralne pozicije, obstajajo tudi različne igralne vloge.

Kar nekaj jih je. Vlog, namreč. Vsaka ekipa ima kapetana, ki je formalni vodja ekipe in nekak neformalni policaj, ki skrbi, da vsi izpolnjujejo svoje naloge. Socialni vodja skrbi, da so odnosi v ekipi na maksimalni ravni (imeti mora visoko frustracijsko toleranco, sposobnost empatije, znati mora komunicirati in reševati težave), ekspertni vodja pa usmerja ekipo k zadanim ciljem (ponavadi so to starejši igralci z ogromno izkušnjami in bogato kariero). Tu je še ekipni "klovn", ki zmanjšuje napetosti, ki jih povzročajo tekmovanja, pa mogoče še kdo ali kaj, a tokrat o tem ne bomo. Brez vsake šale - vse te heterogene vloge so v ekipi nujno potrebne in za uspešnost ekipe morajo biti vse te "vloge" tudi dobro "odigrane".

Heterogenost je v ekipnih športih torej samoumevna že sama po sebi in ni vedno ali nujno negativna. Dobro je imeti v ekipi različne igralce, tako in drugače. Pogosto se trenerji poslužujejo različnih tehnik, kako še dodatno ustvariti heterogenost in kako heterogenost vključiti v dobrobit moštva.

Težave lahko nastopijo, če napačnemu igralcu dodelimo pravo vlogo ali pravemu igralcu napačno vlogo. Posebej je to očitno pri izbiri vodje na igrišču. Če smo v ekipi zbrali preveč igralcev, ki izstopajo z dominantnostjo, ambicijami in statusom zaradi preteklih uspehov, in trener ni sposoben teh igralcev usmeriti v skupen cilj in znosno sodelovanje na igrišču, potem je rezultat lahko zelo verjetno katastrofalen. V ekipi se formirajo majhne, nasprotujoče si skupine, kjer vsak izmed nesojenih vodij uvelja svojo vlogo "alfa samca".

Težave so lahko tudi, če se med seboj na silo kombinira kvalitetno zelo nekompatibilne igralce, računajoč, da se bo znanje "prelilo" od boljših na slabše. Včasih je res tako, in se obnese, včasih pa se to ne obnese. Spet drugače obstajajo igralci, ki blestijo kot "prve violine" (recimo kot najboljši v domačem klubu), v konkurenci enakih (recimo ob prehodu v klub z boljšimi soigralci) pa se povsem izgubijo. Potem so tu igralci, ki so naravnost fantastični kot "druge violine", a prevzeti teže in odgovornosti "prve violine" v ključnih trenutkih ne zmorejo. In tako dalje. A vse te probleme, ki so evidentno psihološke narave, se da preseči z ustreznim delom in tako tudi sredi sezone, in to brez vsakega transferja in dodatnih finančnih stroškov, pridobiti povsem "novega" igralca. Heterogenost je nesporno dejstvo in se ga ne da ignorirati, spopasti se je treba z njegovimi negativnimi stranmi, pozitivne pa negovati in razvijati.

Kaj torej: homogeno ali nehomogeno moštvo? Odgovor seveda ni enoznačen. Enoznačna, radikalna stališča so za radikalce. Iz povsem življenjskih izkušenj, ali če se le ne gibljemo v vedno istih krogih, in iz zgornjih primerov, vemo, da vse ni samo ali črno ali samo belo, niti samo sivo ni. Lahko je nekaj od tega ali celo vse to, pogosto pa je lahko tudi večinoma črno z delci bele, ali večinoma belo z delci črne. Eno od tega ali celo vse od tega. Huh, dovolj. Saj razumete, ne. Protislovno, pa vendar logično, ne. Tak je pač ta svet. Nismo si ga mi izmislili.

Gre za večno človeško iskanje subtilnega ravnotežja med pozitivo in negativo, za stalno pozorno opazovanje dogajanja in umerjanje, za drobne in ne tako drobne popravke, za odpravljanje prevelikih pozitivnih in negativnih odklonov. Pri sestavi moštva moraš biti pozoren na sto in eno stvar. Heterogenost v osebnostnih in igralnih razlikah načeloma pomaga k boljšim rezultatom, dokler so igralci - kljub razlikam - še sposobni sodelovati med seboj.

Naslednjič v tem sklopu: kompatibilnost igralcev.

Viri:
Dettmar Cramer in Birgit Jackschath, Psihologija nogometa, Naklada Slap, 2001
Rajko Šugman, Jakob Bednarik in Borut Kolarič, Športni menedžment, FzŠ IzŠ, 2002

Matej Tušak, Robert Misja in Aleš Vičič, Psihologija ekipnih športov, FzŠ IzŠ, 2003